Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Želite o piškotkih izvedeti več?

Pozdravljeni, gost!

Moja košarica (0)

Zgodovina destilacije

Zgodovina destilacije

Proces destilacije (iz latinske besede "destillare", ki pomeni "kapljati ali curljati"), je ločitev tekočin s pomočjo uparjanja in kondenzacije. Najpreprostejši primer destilacije je ločevanje hlapljivih od nehlapljivih tekočin (ta primer nam je poznan pri kuhanju žganja, ko ločujemo alkohol iz fermentiranega sadja) ali dveh tekočin, ki imata različni stopnji vrelišča.

Aristotel je že štiri stoletja pr. n. št. pisal o destilaciji: "Morsko vodo lahko spremenimo v sladko s pomočjo destilacije, podobno pa lahko vino ali kakšne druge napitke podvržemo istemu postopku." Primitivno obliko destilacije so poznali že Babilonci in Mezopotamci (področje sedanjega Iraka) v drugem tisočletju pr. n. št.. V Siriji so svojemu kralju Zimrilimu vsak mesec s pomočjo destilacije pripravljali več litrov balzamov, izvlečkov in eteričnih olj cedre, ciprese, ingverja in mire. Te pripravke so uporabljali v verske, zdravstvene in kozmetične namene.V prvem tistočletju pr. n. št. je o tem procesu pisal tudi grški zdravnik Dioskorid, ko je opazoval kondenzacijsko tekočino na pokrovu posode, v kateri se je segrevalo živo srebro.

Zgodovina destilacijeNekateri zgodovinarji trdijo, da so bili Egipčani tisti, ki so naredili prvi destilator okrog drugega in tretjega stoletna, spet drugi, da so ga šest stoletij kasneje odkrili Arabci. Z alembiki so namreč Arabci pridelovali izredno kvalitetne dišave, arabski alkemiki pa so iskali načine, kako bi s pomočjo destilacije spreminjali navadno kovino v zlato. "Ambix" je grška beseda za vazo z ozko odprtino, kasneje pa so Arabci spremenili ime v "Ambic", postopek destilacije pa v "Al Ambiq", v Evropi pa se je oprijel izraz alembik oz. bakreni destilator. Takrat je bil alembik dejansko retorta, posoda z navzdol upognjenim vratom, v katerem je para kondenzirala in kapljala v zbirno posodo.

Velike civilizacije so že izredno zgodaj odkrile način pripravljanja alkoholnih pijač. Kitajci so že v osmem stoletju pr. n. št. pripravljali alkoholne napitke iz riža, Indijci pa so izredno zgodaj destilirali aromatične rastline, o čemer pišejo tudi vedske knjige. Rimljani so pripravljali destilirane napitke, vendar so se o teh načinih ohranili zapiski šele iz prvega stoletja n. št. Britanci so pripravljali destilirane alkoholne napitke že pred vdorom Rimljanov, Portugalci, Španci, Francozi in preostala Zahodna Evropa pa je spoznala proces destilacije šele v osmem stoletju, ko so prišli v stik z Arabci.

Okrog prvega tisočletja n. št. je prvi uporabil alembik za pridobivanje alkoholnih pijač Ibn Yasid. Alkohol je bil namenjen zgolj za medicinske namene, saj se ga je prijelo ime "zdravilni eliksir". V tistem času so destilirali materijale, ki so vsebovali visoko stopnjo alkohola, kot je npr. grozdje in med, s katerim do pridelovali vinsko žganje in medico. Stoletje kasneje je Aviscenna nadgradil alembik s hladilno tuljavo, v kateri so hlapi veliko hitrje kondenzirali kot pa v ravni cevi. Sam je destiliral aromatične rastline tako, da je potreboval veliko bolj učinkovito hlajenje, kot ga je takrat ponujal "klasični" alembik.

V 14. in 15. stoletju so Turki izvedli invazijo na ozemlje sedanje Evrope, hkrati s smrtjo v imenu Alaha pa so pustili za seboj veliko svojih običajev, tradicije in skrivnosti. Med drugim so za seboj pustili tudi destilacijo in pridelavo alkohola, ki ga je takrat krščanski svet pograbil z obema rokama. Tudi v Evropi so alkoholu predpisovali nadnaravne lastnosti in ga poimenovali "Aqua vitae" ali "Eau de vie", voda življenja. Iz hiš zdravnikov in samostanov so alkoholni napitki kaj kmalu našli mesto v gostilnah v različnih oblikah, vsi pa z istim namenom. Tako na Madžarskem poznajo palinko, v Nemčiji in tudi Sloveniji žganje, v Italiji vinsko žganje, v Franciji konjak in vinsko žganje, na Škotskem in Irskem viski, na Portugalskem vinsko žganje, v Mehiki tequila, na Barbadosu rum, na Poljskem in v Rusiji vodko ipd.

Zgodovina destilacijeV srednjem veku so bili centri destilacije tako alkoholnih pijač, kot tudi aromatskih pripravkov predvsem v Italiji, severni Franciji, Nemčiji in seveda tudi po islamskih državah. V trinajstem stoletju so v Evropi pričeli množično pridelovati tudi hidrolate, ki so jih nato uporabljali v zdravilne namene. Pri tem so opazili, da se določena tekočina nabira tudi na površini samega hidrolata, vendar se s tem niso ubadali. Aromatične rastline so dodobra navlažili z vinom ali vinskim žganjem oz. so jih prej dodobra fermentirali v vodi. Z razliko od Evrope je islamski svet že poznal eterična olja, še posebej terpentin, rožmarin, vrtnico in sandalovino.

14. in 15. stoletje sta prinesla renesanso in reformacijo, to obdobje pa je pomenilo tudi razcvet znanosti, predvsem medicine in alkemije. V 16. stoletju se je močno razvil tisk, znanje pa, ki je bilo prej last cehov in samostanov, je prišlo v roke širše množice. To je veljalo tudi za destilacijo, saj se je znotraj cehov in ustnega izročila veliko znanja porazgubilo. Vse znanje s področja pripravkov in zdravilstva se je shranilo v knjigah, ki so nosile naslov "materia medica". V njih je bil natančno opisan postopek destilacije alkohola in hidrolatov, v kasnejših izdajah pa tudi eteričnih olj. V tem obdobju so alembik tudi konstantno nadgrajevali. Leta 1526 je Paracelzij prvič uporabil pri destilaciji vodno kopel ("bain marie"). S tem je preprečil sprijemanje destiliranega materijala z dnom posode in dosegel enakomerno razporejano toplote po sami posodi destilatorja. Uveden je bil tudi vodni hladilnik za hladilno tuljavo.

Ob koncu 15. stoletja je bila umetnost destilacije in destilacija aromatičnih rastlin v polnem razmahu. Takrat je izšla tudi prva monografija, ki jo je napisal zdravnik iz Strassburga, Hieronymus Brunschwig. V knjigi je lahko bralec našel veliko ilustracij različnih izvedb destilatorjev, orodij in opisov rastlin, iz katerih so takrat pridelovali alkoholne pijače in aromatične pripravke. Ta knjiga je bila v 16. stoletju večkrat ponatisnjena, sledile pa so ji še druge monografije na isto temo.